Harmonija večera
Čas prihaja, ko že kot kadilo dehteče
vsaka roža svoj duh v mehkem mraku prši;
med valovi dišav tiha godba doni,
glas otožnosti poln omame medleče.
Vsaka roža svoj duh v mehkem mraku prši,
violina ječi kot srce, ki trepeče:
glas otožnosti poln omame medleče!
Temno in lepo nebo oltar groba se zdi.
Violina ječi kot srce, ki trpeče,
rahlo, nežno srce, ki je strah ga noči!
Temno in lepo nebo oltar groba se zdi;
sonce v mlakah krvi je utonilo vse rdeče.
Rahlo, nežno srce, ki je strah ga noči,
zvesto hrani vsak sled svetle najine sreče!
Sonce v mlakah krvi je utonilo vse rdeče;
kot monštranca spomin tvoj se v meni blešči.
<3
Čas prihaja, ko že kot kadilo dehteče
vsaka roža svoj duh v mehkem mraku prši;
med valovi dišav tiha godba doni,
glas otožnosti poln omame medleče.
Vsaka roža svoj duh v mehkem mraku prši,
violina ječi kot srce, ki trepeče:
glas otožnosti poln omame medleče!
Temno in lepo nebo oltar groba se zdi.
Violina ječi kot srce, ki trpeče,
rahlo, nežno srce, ki je strah ga noči!
Temno in lepo nebo oltar groba se zdi;
sonce v mlakah krvi je utonilo vse rdeče.
Rahlo, nežno srce, ki je strah ga noči,
zvesto hrani vsak sled svetle najine sreče!
Sonce v mlakah krvi je utonilo vse rdeče;
kot monštranca spomin tvoj se v meni blešči.
<3
pesem mi je všeč... zelo.*
prevedel Božo Vodušek
1 Comment:
-
- Anonimni said...
17. november 2009 ob 01:08Dober zacetek
Novejša objava Starejša objava Domov
Subscribe to:
Objavi komentarje (Atom)